Menu

Naroči se

Patologije

RUPTURE TETIV:

Tetive so fibrozna tkiva. Primarna funkcija je prenos mehanske sile, ki jih generirajo mišice na kosti. Vzroki za poškodbe tetiv so npr. že prisotne starejše mikro poškodbe, močna kontaktna travma, slabša prekrvavitev,… Lahko se pa tudi spontano zgodi.

Najpogosteje pride do poškodbe:

  • Ahilove tetive
  • Kite mišice kvadriceps
  • Tetiv rotatorne manšete
  • Kita dolge glave bicepsa

Fizioterapevtsko zdravljenje tovrstne težave zajema v prvi fazi ambulantno fizioterapijo. Predvsem poudarek damo na zmanjšanje otekline/hematoma ter sledi priprava individualnega programa vaj za izboljšanje jakosti mišic ter prilagoditev tetiv na vsakodnevne obremenitve.

NATEG MIŠICE

Je poškodba , ki jo povzročimo s prekomerno nenadzorovano obremenitvijo, kar privede do poškodbe mišičnih vlaken.  Najpogosteje se pojavi pri sunkovitih gibih, npr. sunkoviti hiter odriv, šprint, doskok,… Najbolj so k temu nagnjene zadnje stegenske mišice, meča ter mišična skupina iliopsoas. Vzrok pa je ponavadi slaba fizična pripravljenost ali pa premalo ogrevanja pred obremenitvijo. Pri nategu mišic je potrebno v prvih 4-5 dneh po poškodbi mirovati. Nateg mišične skupine ima večjo verjetnost pojava mišičnih raztrganin zato je ključno, da se v drugi fazi pripravi program vaj za moč v kombinaciji z izvedbo regenerativne terapije in sicer terapije z visokoenergetskim laserjem ali TECAR terapijo. ( TUKAJ SE LAHKO DODA »GUMB« KI PELJE NASTRAN ZA NAROČANJE)

NATRGANINA MIŠICE

Natrganina mišice pomeni poškodbo mišične skupine, kjer pride do poškodbe mišičnih vlaken, vendar ne popolnoma. Tukaj ločimo dve stopnji natrganine in sicer v prvi stopnji natrganine je poškodba več vlaken mišice in je prisotna bolečina in oteklina. Kontrakcija mišice je možna vendar s prisotno bolečino.

Druga stopnja natrganine pomeni, da je večji del vlaken poškodovan. Značilna je močnejša bolečina, oteklina ter možnost pojave hematoma. Polna mišična kontrakcija ni možna. Priporoča se fizioterapevtsko zdravljenje in sicer s Tecar terapijo v kombinaciji z visokoenergetskim laserjem in individualno pripravljenimi vajami za posameznika.

STRGANA MIŠICA

Strgana mišica se lahko poškoduje kontaktno( z udarcem) ali nekontaktno ( preobremenitev, slabo ogreta mišica). Popolno rupturo mišice spremlja močna bolečina, obsežen hematom na površini ter popolna disfunkcija mišice. Po rupturi je pomembno takoj prekiniti s športnimi aktivnostmi in takoj imbolizirati prizadeti ud. Po kirurškem zdravljenju je potrebna fizioterapija, kjer je pomembno zmanjšati oteklino in povrniti polno funkcijo mišice. V poštev pride terapija z visokoenergetskim laserjem v kombinaciji s TECAR terapijo in manualnimi tehnikamo ter s skrbno izdelanim planom vadbe za jačanje muskulature.

TENDINOPATIJE

Pri tendinopatijah gre za degeneracijo tetive, ki je odgovor na kronično preobremenitev . Najpogosteje se pojavijo na komolcih ( teniški in golf komolec), na Ahilovi tetivi, kiti mišice kvadriceps, patelarnem ligamentu( skakalno koleno), kitah mišic rotatorne manšete, kiti dolge glave bicepsa in na mišični skupini iliopsoas. Ponavadi se bolečina pri tendinopatijah pojavi nekaj ur po aktivnostih. Pogosto jo spremlja tudi manjša mobilnost prizadetega predela in izguba mišične moči v končnih stopinjah giba. S terapevtskim laserje, TECAR-jem in kriomasažo blažimo prisotne bolečine in vnetja. Pomembno je, da z zdravljenjem in fizioterapijo pričnemo v zgodnji fazi.

TENIŠKI KOMOLEC

Teniški komolec, strokovno imenovan lateralni epikondilitis, je najpogostejši vzrok za bolečine v komolcu pri odraslih. Gre za preobremenitveno poškodbo, ki nastane zaradi ponavljajoče obremenitve skupne kite mišic, ki iztegujejo zapestje – zlasti mišice extensor carpi radialis brevis.

Čeprav izraz “epikondilitis” namiguje na vnetje, danes vemo, da teniški komolec ni primarno vnetje, temveč degenerativni proces. Navadno se pojavlja tudi pri ljudeh, ki fizično precej obremenjujejo roko in podlaket, zlasti z izvajanjem ponavljajočih gibov dorzifleksije v zapestju (gib dlani navzgor od podlage). Do omenjenega preobremenjevanja prihaja med fizičnim delom ali ob pogostem delu z računalnikom (tipkanje, uporaba miške).

Bolečina se praviloma pojavi po zunanji strani komolca in se stopnjuje pri obremenjevanju roke, včasih izžareva po hrbtišču podlakti. Vzrok zanjo je preobremenitveno vnetje skupnega narastišča kit na zunanji strani komolca. V zgodnji fazi lahko težave izzvenijo ob počitku.

Konzervativno zdravljenje v naši ambulanti  najprej zajema izvajanje razteznih vaj za mišice podlakti, ročno masažo bolečega predela, obsevanje bolečega predela z visokoenergetskim laserjem. V primeru resnejših težav priporočamo terapija z globinskimi udarnimi valovi (ESWT).

GOLF KOMOLEC – bolečina na notranji strani komolca

Vnetje narastišča mišic podlahti se lahko pojavi pri vsakomur, ki enkratno ali večkratno preobremeni mišice podlakti. To predstavlja gibe močnega stiskanja z dlanjo ali prsti, obračanja zapestja in upogibanja zapestja, ponavljajočega gibanja roke (npr. pri športih – ekstremni oprijem loparja pri tenisu, badminton, ping pong). Bolečina na notranji strani komolca se pojavi na mestu, kjer se mišice na spodnji strani podlahti priraščajo na komolec (strokovno epikondil). Fleksorji zapestja, kot jim drugače pravimo, so skupina mišic, ki potekajo vse od prstov pa do komolca po spodnji strani podlahti. Prav izvedbo tega giba – upogib zapestja- pa omejuje bolečina. Priporočljivo je konzervativno zdravljenje in sicer počitek , hlajenje. Od fizioterapije pa se v naši ambulanti poslužujemo visokoenergetskega laserja v kombinaciji z udarnimi valovi ( fokusni + radialni ).

BURZITIS KOMOLCA

Je vnetje burze- majhne sluzne vrečke, ki se nahaja nad kostno izboklino na zadnji strani komolca( olekranon). Burza deluje kot blažilec trenja med kožo, kostjo in tetivami. Ko je prisoten burzitis v komolcu je vidna oteklina na zadnji strani komolca, bolečina predvsem pri pritisku na komolec ali pri gibanju ter včasih je prisotna tudi rdečina in toplota na otip. Burzitis se pojavi lahko zaradi ponavljajočega pritiska ali mikrotravme( pogosto naslanjanje na komolec), poškodbe-udarci. Zdravljenje vključuje terapijo z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili ter fizikalno terapijo. Od fizikalne terapije se poslužujemo predvsem terapije z visokoenergetskim laserjem.

KALCINACIJA V RAMI

Kalcinacija v rami je pogosto patološko stanje ramenskega sklepa. Prizadane največkrat populacijo med 40-55 letom starosti, pogosteje se pojavi pri ženskah. Kalcinacije  se pojavijo lahko predvsem zaradi konstantno ponavljajočih se gibov v ramenu, zaradi mikropoškodb v preteklosti, zaradi daljše imobilizacije uda po poškodbi in tudi zaradi degeneracije tetiv. Za kalcinacije je značilna bolečina, ki moti tudi pri spanju in pri ležanju na prizadeti strani. Bolečine so ostre in omejujejo gibanje roke nad nivojem ramen. Bolečina  tudi seva do komolca.

Najučinkovitejša in primarna metoda zdravljenja kalcinatov v fizioterapiji je z globinskimi udarnimi valovi. V naši ambulanti imamo najsodobnejše udarne valove in smo edini v obalni regiji, ki uporabljamo dva tipa udarnih valov ( radialne in fokusne) in s tem tudi pospešimo zdravljenje kalcinata.

FOKUSNI UDARNI VALOVI omogočajo prenos energije v fokusirano območje, globlje od glave aparata. S posebnimi dodatki (aplikatorji) lahko reguliramo globino, kamor usmerimo največ energije. Naprava omogoča obravnavo tkiv pod površino kot tudi tkiv do globine 8 centimetrov.

RADIALNI UDARNI VALOVI delujejo na podlagi pnevmatskega sistema, ki s stisnjenim zrakom prek medija dovajajo nizkofrekvenčne akustične impulze. Največjo moč imajo tik pod kožo, z globino tkiva pa moč upada. Zato so najprimernejša za zdravljenje tkiva, ki se nahajajo do 4 centimetre pod kožo.

SINDROM ZAMRZNJENE RAME ALI ADHEZIVNI KAPSULITIS

Sindrom zamrznjene rame oz. Adhezivni kapsulitis je kronično vnetno obolenje ramenskega sklepa pri katerem pride do zadebelitve , krčenja ter fibroze sklepne kapsule. Posledica je postopna omejitev aktivnih in pasivnih gibov v ramenu, pogosto povezana z bolečino. Najznačilnejše za kspaulitis je omejitev v gibu zunanje rotacije in abdukcije. Kapsulitis poteka v treh fazah( boleča faza, faza togosti in faza razbremenitve) in se razvija počasi, spontano pa se lahko izboljša v roku 1-3 let. Pospeši se lahko s fizioterapijo in sicer s TECAR terapijo v kombinaciji z manualno sklepno mobilizacijo po metodi Cyriax.

POŠKODBE TETIV ROTATORNE MANŠETE

Rotatorno manšeto tvori skupek štirih mišic in sicer mišica supraspinatus, subscapularis, teres minor in infraspinatus. Poškodbe tetiv rotatorne manšete so eden izmed najpogostejših vzrokov za bolečino v ramenskem sklepu. Poškodbe rotatorne manšete so lahko delne ali popolne rupture ene ali več tetiv, ki stabilizirajo glavo nadlahtnice v ramenskem sklepu in omogočajo rotacijo ter dvig roke. Delne natrganine tetiv zdravimo s fizikalno terapijo in sicer kombinacijo terapij z visokoenergetskim laserjem ter TECAR terapijo. Pri popolnih rupturah pa je indiciran  operativni poseg.

POŠKODBA TETIVE SUPRASPINATUS

Med mišicami rotatorne manšete je poškodbam najpogosteje podvržena tetiva mišice supraspinatus. Njena funkcija je odročenje rame in stabilizacija ramena. Za poškodbo supraspinatusa je značilno omejeno gibanje roke nad glavo ter bolečina pri odročenju. Raztrganina supraspinatusa je pogostejši pojav pri osebah srednjih let, saj je tetiva že starostno spremenjna in manj odporna na velike obremenitve. V začetni fazi fizioterapije so indicirane vaje z roko do višine ramen in postopoma povečujemo asimptomatski obseg gibljivosti. Kasneje pa lahko tudi vključimo vaje za moč. Od fizikalne terapije pa je indiciran visokoenergetski laser v kombinaciji s TECAR terapijo za hitrejšo regeneracijo in pospešitev celjenja tetive.

SLAP LEZIJA

Je poškodba zgornjega dela labruma ramena ( sklepne čašice ramena), kjer iz labruma izrašča kita dolge glave bicepsa. Labrum je vezivno-hrustančno tkivo, ki ima nalogo, da poveča sklepno površino med nadlahtnico in lopatico ter pomaga pri stabilnosti sklepa. Nanj se narašča tetiva dolge glave bicepsa in deluje kot stabilizator rame na sprednji strani. Pri poškodbi tetiva bicepsa poškoduje labrum, kar imenujemo SLAP lezija. Najpogostejši vzrok so ponavljajoči gibi nad glavo (rokomet, tenis, odbojka…), padci na iztegnjeno roko ali direktno na ramo ter direktni udarci v ramo.

Bolečina pri t.i SLAP leziji je topa in pacient jo težko določi v notranjosti sklepa. Bolj se izraža na sprednjem delu rame, pojavi pa še šele daljši čas po nastanku poškodbe. Pacient lahko začuti preskok, med gibanjem pa se sliši pokanje in škrtanje sklepa. Zmanjša se gibljivost sklepa, mišice pa oslabijo.

Zdravljenje SLAP lezije je konservativno v prvih treh mesecih. Namen konzervativnega zdravljenja je zmanjšanje bolečine in vnetja, povrniti gibljivost ramena ter okrepitev oblopatičnih ter ramenskih mišic in s tem izboljšati stabilnost ramenskega sklepa.

BURZITIS RAMENA

Burzitis rame je vnetno stanje, ki prizadene burze—majhne vrečke s tekočino, ki delujejo kot blazinice med kostmi, mišicami in tetivami okoli sklepov. Pogosto je prizadeta subakromialna burza, ki leži pod akromionom, delom lopatice, ki se nahaja nad glavico nadlahtnice. Ko ta burza postane vnetja, lahko povzroči bolečino in omejeno gibanje v ramenskem sklepu.

Glavna naloga subakromialne burze je blaženje območja med kitami rotatorne manšete in akromionom, s čimer ščiti mišico supraspinatusa pred prekomernim trenjem z glavico humerusa in akromionom.

Burzitis rame se pogosto razvije zaradi ponavljajočih se gibov ali dolgotrajnih pritiskov na ramenski sklep, ki povzročajo draženje in vnetje burzE.

Fizioterapija je ključna pri zdravljenju burzitisa rame in predstavlja najpogostejši način za obvladovanje bolečin v ramenskem območju. Namenjena je ohranjanju in izboljšanju obsega gibanja, moči ter funkcionalnosti rame in povezanih struktur. V začetni fazi zdravljenja je poudarek na zmanjševanju bolečine in vnetja, kjer se uporablja tecar terapija in počitek. Ko se akutni simptomi umirijo, se v zdravljenje vključijo specifične vaje za postopno vračanje funkcije ramena. Vaje so prilagojene posamezniku in so usmerjene v krepitev mišic ramenskega obroča in izboljšanje stabilnosti sklepa.

ZLOMI ZAPESTNIH KOSTI

Med zlomi zapestnih kosti je najpogostejši zlom čolnička (scaphoida), sledi pa mu zlom trivogelnice (triquetruma).

Celjenje zlomov čolnička je kot pri drugih kosteh odvisno od prekrvavljenosti njihovih odlomkov. Prav zaradi anatomskih značilnosti položaja ožilja, pa je celjenje teh zlomov lahko težavno. Žile, ki oskrbujejo čolniček so v njegovem distalnem delu. Proksimalni del je slabše prekrvljen in celjenje bolj proksimalnih zlomov je daljše, verjetnost nezaraščanja pa večja.

Zdravljenje zlomov čolnička je odvisno od mesta, oblike in stabilnosti zloma. Konservativno zdravijo prečne zlome, ki so brez premika in stabilni. Zapestje imobilizirajo z dokomolčnim mavcem. Mavec odstranijo po šestih tednih. Operacijsko zdravijo primarno vse zlome proksimalne tretjine in vse dislocirane zlome. Po operaciji zapestje imobilizirajo z mavcem.

Zlom trivogelnice (triquetruma) je redkejši, kot zlom čolnička, mehanizem poškodbe pa je podoben. Redko gre za zlom telesa trivogelnice, pogosti pa so odkruški na dorzalni strani ob narastišču dorzalnega »V« ligamenta. To se kaže z največjo bolečino nad trivogelnico ob palpaciji in radialni deviaciji. Za zdravljenje zadostuje radius mavec za šest tednov.

Fizioterapija je indicirana pred in po operaciji za razgibavanje ter za regenerativno terapijo.

POŠKODBE VEZI ZAPESTJA

Osamljene poškodbe zapestnih vezi so značilne za mlajše življenjsko obdobje in so redke, med tem ko kombinirane poškodbe tako kostnine kot vezi enakomerno prizadanejo ljudi vseh starosti. Gre lahko za poškodbo izvensklepnih in/ali znotrajsklepnih vezi. Poškodbe zapestnih vezi so lahko posledica ene poškodbe, ali pa posledica več manjših, ponavljajočih poškodb. Veliko takih poškodb je v akutni fazi spregledanih, kar je lahko posledica dodatnih “bolj pomembnih” poškodb, ali poškodb v neposredni bližini zapestja (npr. zlom distalne koželjnice).

Uspeh zdravljenja je predvsem odvisen od časa, ki je minil od poškodbe do zdravljenja. Znotrajsklepni zlomi in raztrganine vezi se zaraščajo le, če so stabilno učvrščeni. Odlašanje pri prepoznavi in zdravljenju takih poškodb je usodno, saj rekonstrukcije vezi več kot šest tednov po poškodbi ne dajo zadovoljivih uspehov.

SIDROM KARPALNEGA KANALA

Sindrom karpalnega kanala je najpogostejša preobremenitvena poškodba zapestja. Karpalni kanal je ozek prehod v zapestju, ki ga na zgornji strani omejuje osem zapestnih kosti, na spodnji strani pa prečni zapestni ligament. Skoznje potekajo kite fleksorjev zapestja in živec( nervus medianus), ki oživčuje prve 3 prste in polovico prstanca. Ob vnetju tetiv fleksorjev zapestja pride do stiskanja nervusa medianusa v predelu zapestnega prehoda.

Sindrom karpalnega kanala se največkrat pojavi pri pisarniških delavcih, saj pogosto tipkanje in uporaba miške preobermenujeta mišice fleksorjev zapestja.

Začetni simptomi so mravljinčenje, drevenenje in spremenjen občutek v vseh prstih razen v mezincu. Največkrat se to pojavi ponoči. Proti jutru je značilen pojav otrplosti prstov. Značilno je tudi zmanjšanje mišične moči in občasno padanje predmetov iz rok.

V času konzervativnega zdravljenja se priporoča nošenje opornice ter izogibati se ponavljajočim se gibom v zapestju skozi daljše obdobje. V zgodnjih fazah sindroma karpalnega kanala se priporoča konzervativno zdravljenje s fizikalno  terapijo in vajami za izboljšanje mobilnosti zapestnega prehoda.

BOLEČINE V KRIŽU

Bolečina v križu je pojav, ki se lahko razvije brez predhodnih poškodb. Takrat gre za nespecifično bolečino v križu, ki jo povzroči lahko stres, dolgotrajno sedenje, obremenitve,.. To pa je pogosto začetek kroničnih težav s hrbtenico.

Najpogostejša pojava bolečin v križu je na območju ledvene hrbtenice, kjer dostikrat seže do medenice.

Zdravljenje bolečin v križu v naši ambulanti poteka celostno, kar zajema predvsem manualno obravnavo in sicer manualno sproščanje ledvene muskulature, različne manualne tehnike in TECAR terapija ter edukacija o vajah za jačanje ledvene muskulature. 

DISKUS HERNIJA LEDVENE HRBTENICE

Diskus hernija medvretenčne ploščice je pogosto boleče patološko stanje hrbtenice, kar spada med specifične vzroke za bolečino v križu.

Medvretenčni diski so želatinaste mehke strukture med vretenci hrbtenice. Njihova fukcija je blaženje sil v hrbtenici.

Pri diskus herniji pride do vrivanja pulpoznega jedra v razpoke vezivnega obroča, ki nastanejo kot posledica degenerativnih sprememb. Najpogosteje pride do hernije na nivoju L4-L5 in L5-S1. Od smeri hernije je odvisno katera živčna korenina je prizadeta.

Pri protruziji diska gre za izbočenje pulpoznega jedra diska v vlakna fibroznega obroča.

Pri ekstruziji diska gre za hernijo pri kateri del pulpoznega jedra prebija fibrozni obroč, vendar je jedro celo.

Vzrok nastanka hernije so dlje časa trajajoče nepravilne drže in lege telesa, npr sedenje v pisarni, daljša sedeča vožnja v avtu,…

Bolečine se pojavijo med aktivnostjo, ki vključuje predklone, zaklone, ob kihanju, kašljanju in ob dvigovanju bremen. Bolečino pacient občuti v ledvenem predelu, pogosto pa seva v zadnjico, golen ali do stopala. Od fizikalne terapije je indicirana manualna terapija, terapevtska masaža ter TECAR terapija in vaje za jačanje hrbtne muskulature.

SKLEPNI ARTRITIS

Artritis je skupen izraz za vnetne bolezni sklepov. Gre za proces, pri katerem pride do vnetja sklepne ovojnice, hrustanca in okoliških tkiv, kar povzroči bolečino, otekanje, zmanjšano gibljivost in v hujših primerih trajne spremembe sklepov.

Najpogostejše oblike so:

Revmatoidni artritis (RA) – avtoimunska bolezen.

Osteoartritis (OA) – degenerativna, posledica obrabe hrustanca.

Protin (urikemični artritis) – zaradi nalaganja kristalov sečne kisline.

Infekcijski artritis – posledica bakterijske ali virusne okužbe.

Simptomi se razlikujejo glede na tip artritisa, a pogosti znako so :

  • Bolečina v sklepu
  • Oteklina in pordelost sklepa
  • Toplota nad prizadetim sklepom
  • Jutranja okorelost
  • Zmanjšana gibljivost in funkcija sklepa
  • Deformacija sklepa pri kroničnih oblikah

Fizioterapevtsko zdravljenje sklepnega artritisa zajema kombinacijo instrumentalne terapije in vadbe, najučinkovitejša je TECAR terapija v kombinaciji z visokoenergetskim laserjem.

SPINALNA STENOZA

Spinalna stenoza je zožitev hrbteničnega kanala ali živčnih izhodnih odprtin (foramenov), skozi katere potekajo hrbtenjača in živčne korenine. Zaradi tega pride do pritiska na živčne strukture, kar povzroča bolečine in nevrološke težave.

Vrste spinalne stenoze:

Lumbalna spinalna stenoza – najpogostejša oblika, prizadene spodnji del hrbtenice.

Cervikalna spinalna stenoza – prizadene vratni del hrbtenice, lahko resnejša, ker lahko vpliva na hrbtenjačo.

Torakalna spinalna stenoza – redkejša, v prsnem delu hrbtenice

IŠIAS

Išias (ali sciatica) je skupek simptomov, ki nastanejo zaradi draženja ali pritiska na išijadični živec (n. ischiadicus) – največji živec v telesu, ki poteka od spodnjega dela hrbtenice, skozi zadnjico in po zadnji strani noge do stopala.

Značilni znaki išiasa so:

Bolečina: ostra, pekoča ali električna bolečina, ki iz križa seva po zadnjici navzdol po zadnji strani noge (lahko do stopala).

Enostranska prizadetost: običajno je bolečina le na eni strani.

Mravljinci in odrevenelost: v nogi, stopalu ali prstih.

Mišična oslabelost: predvsem v mišicah zadnje lože stegna in meč.

Povečana bolečina ob kašljanju, kihanju ali napenjanju.

Olajšanje v ležečem položaju, poslabšanje pri sedenju ali daljšem stanju

Resni znaki (urgentni primer): če pride do motenj nadzora nad mehurjem ali črevesjem (t. i. cauda equina sindrom), je potrebna takojšnja zdravniška pomoč.

V akutni fazi je indiciran počitek ter protibolečinska elektroterapija. V subakutni fazi je priporočljivo začeti z razteznmi vajami, vajami za gibljivost ledvene hrbtenice ter izometrične vaje za stabilizacijo trupa.

V kronični fazi pa krepitev globokih stabilizatorjev trupa, vaje za pravilno držo ter edukacija o pravilnih dvigih bremen in preprečevanju ponovitev

SKOLIOZA

Skolioza je na kratko opredeljeno stranska ukrivljenost hrbtenice z rotacijo vretenc. Pogosto se prvič pojavi že v otroštvu, lahko v obdobju najstništva, ali pa je prirojena. Kot ukrivljenosti je lahko majhen, velik ali srednji, a kar meri več kot 10 stopinj odklona na rentgenskem posnetku, se šteje za skoliozo. Za opis ukrivljenosti se pogostokrat uporablja sinonim ukrivljenost hrbtenice v črki “C” in “S”, običajno pa jih delimo na strukturne in ne strukturne vrste.

Natančnega vzroka nastanka skolioze še ni znanega, pogostokrat vzrok najpogostejši vrsti pripisujejo genetskim dejavnikom, saj se motnja pogosto pojavlja v družinah. Manj pogoste vrste skolioze so lahko tudi posledica:

  • Nekaterih živčno-mišičnih obolenj, kot je cerebralna paraliza ali mišična distrofija
  • Prirojene napake, ki vplivajo na razvoj kosti hrbtenice
  • Prejšnja operacija na prsnem košu v obdobju dojenčka
  • Poškodbe ali okužbe hrbtenice
  • Nenormalnosti hrbtenjače

Obravnava skolioz terja nujno individualen pristop in se razlikuje od posameznika do posameznika, tudi glede na vrsto skolioze, potreb otroka in njegovih zmožnosti. Neprimerne vaje lahko stanje tudi poslabšajo oziroma povečajo tveganje za napredovanje motnje in njenih zapletov.

 

SPONDILOZA

Je degeneracijsko obolenje, ki opisuje nastanek kostnih deformacij oz.osteofitov na robovih vretenc hrbtenice, kjer mejijo na medvretenčne ploščice.

Spondiloza vratne hrbtenice pogosto povzroča bolečino na zadnji strani glave. Lahko seva v čeljust ali v ramena. Lahko zmanjša gibljivost v vratni hrbtenici in možne so močnejše migrene.

Fizioterapevtska obravnava je usmerjena predvsem v vadbo in krepitev mišic

POUDARJENA ALI IZRAVNAVA PRSNA KIFOZA

To označuje nenaravno patološko lego torakalne hrbtenice, ki ponavadi doleti odraslo populacijo kot posledica dolgotrajnih nepravilnih drž. Poudarjena ali izravnana prsna kifoza se zdravi z usmerjeno fizioterapevtsko vadbo, ki temelji na individualnem programu vadbe glede na vzroke. Pri poudarjeni kifozi se priporoča krepitev ekstenzorjev hrbtenice, pri izravnani pa krepitev stabilizatorjev trupa.

PIRIFORMIS SINDROM

Piriformis sindrom je klinično stanje zatekanja sedalnega živca. Čeprav k nastanku sindroma prispeva več dejavnikov, je klinična slika dokaj enotna, saj bolniki pogosto poročajo o bolečini v glutealnem predelu, ki se lahko širi po zadnji strani noge. Poleg tega se pogosto pojavita tudi odrevenelost zadnjice in mravljinčenje vzdolž sedalnega živca.

Bolniki imajo pogosto simptome išiasa in pogosto je težko razlikovati med izvorom radikularne bolečine, ki je posledica spinalne stenoze in piriformis sindroma. Bolečina lahko izžareva v zadnji del stegna, včasih pa se lahko pojavi tudi v spodnjem delu noge pri dermatomih L5 ali S1.

Vzroki za piriformis sindrom so naslednji:

  • poškodba kolka ali zadnjice
  • preobremenitev mišice piriformis
  • hipertrofija mišice piriformis (pogosto pri športnikih v obdobju povečanih zahtev pri dvigovanju uteži ali pred sezono)
  • dolgotrajno sedenje (taksisti, pisarniško delo, kolesarji)
  • anatomske anomalije, ki lahko prispevajo h kompresiji živca

Pri bolnikih se lahko pojavijo naslednje težave:

  • kronična bolečina v predelu zadnjice in kolka
  • bolečine pri vstajanju iz postelje
  • nezmožnost dolgotrajnega sedenja
  • bolečine v zadnjici, ki se povečajo ob gibanju v kolkih.

Zdravljenje v akutni fazi vključuje:

  • Tecar terapijo
  • terapijo s K-laserjem
  • nevrodinamične vaje

Ob izboljšanju simptomov piriformis sindroma pa pričnemo z manulnimi tehnikami in vajami za gibljivosti kolčnega sklepa.

Pri bolnikih s sindromom piriformisa je operacija zadnja možnost. O njej je treba razmišljati le pri bolnikih, pri katerih konzervativno zdravljenje, vključno s telesno vadbo, ni bilo uspešno. Operacija lahko pomaga pri dekompresiji živca, če je prišlo do prizadetosti, vendar rezultati po operaciji niso vedno predvidljivi in nekateri bolniki imajo še naprej bolečine.

BURZITIS KOLKA

Za ta bolečinski sindrom je značilna močna bolečina na stranskem predelu kolka (zunanji strani v predelu glave stegnenice), tudi v predelu zadnjice, tako ob gibanju kot ob pritisku na vneto mesto.

Bolečina nastane, saj pride do vnetja burze ali sluzne vrečke na zunanji strani kolka, kjer iliotibialni trakt drsi preko predela glave stegnenice (velikega trohantra).

Vzrok za nastanek je najpogosteje predhodna tendinopatija

Vnetno stanje pri trohanternem burzitisu se razvije skozi čas, ko nastane preveč trenja, prekomerne napetosti in pritiska na burzo. Največkrat je burzitis le posledica vnetja tetiv mišic. Vnetje burze pride s časom najpogosteje zaradi tendinopatije. Izoliranih burzitisov brez dodatnih poškodb v tem področju je izjemno malo.

Drugi možni vzroki za nastanek:

  • prekomerna telesna teža
  • predhodna travma v predelu velikega trohantra
  • slaba obutev
  • bakterijska infekcija
  • kolčna proteza
  • druge vnetne sistemske bolezni

Bolniki navajajo bolečino pri ležanju na boku, hoji po stopnicah navzgor, daljši stoji, vstajanju iz stola, sedenju s prekrižanimi nogami, teku…Navadno je bolečina lokalizirana na stranski predel kolka, pri nekaterih pa se lahko širi vzdolž stegna tudi vse do kolena. Pri trohanternem burzitisu je predel ob velikem trohantru na dotik izjemno boleč. Bolečino sicer lahko izzovemo tudi z raztegom stranske linije stegna ob prinožitvi noge, ob aktivaciji mišic odmikalk kolka, aktivno zunanjo rotacijo kolka, pasivno notranjo rotacijo ter z določenimi drugimi kliničnimi testi.

Fizioterapija je prva, ki vam bo najbolj pomagala, zato z njo ne odlašajte.

Tecar terapija je inovativna terapija, ki sproža naravne in obnavljalne procese. S Tecar terapijo dosežemo tudi pospešeno limfno drenažo in spodbujamo krvni obtok, saj dovaja toploto v globino tkiva (pregreva vse do 40 stopinj).

Udarni globinski valovi so pri trohanternem burzitisu še kako uporabljena metoda zdravljenja, saj aplikacija povzroči hiperstimulacijsko analgezijo in mehanotransdukcijo (sprememba mehanskega dražljaja v elektrokemične signale v celici), ki aktivira celico, da se pospešeno obnavlja, deli oziroma množi.

POPOLNA ALI DELNA RUPTURA SPREDNJE KRIŽNE VEZI ( ACL)

Poškodba sprednje križne vezi (ACL) je ena najpogostejših poškodb kolena, zlasti pri športnikih in aktivnih posameznikih. Lahko pa se zgodi komur koli in predstavlja poškodbo ki jo je potrebno zdraviti.

Sprednja križna vez (ACL) je ena od štirih vezi, ki stabilizirajo koleno. ACL se nahaja v notranjosti kolena in povezuje stegnenico (femur) z golenico (tibio). Njena glavna naloga je preprečiti prekomerno gibanje golenice naprej glede na stegnenico.

Poškodba ACL se običajno zgodi pri nenadnem in silovitem premiku kolena, kot je denimo pri zavijanju, skakanju ali padcu. To lahko povzroči prekomerno obremenitev ACL kar vodi do natezanja/natrganja ali pretrganja sprednje križne vezi. Dejavniki tveganja za poškodbo ACL vključujejo športne dejavnosti, kot so nogomet, košarka, smučanje in tenis, pa tudi nepravilna tehnika gibanja, neustrezno ogrevanje ali izčrpanost.

Poškodba ACL običajno povzroči hudo bolečino, otekanje in občutek nestabilnosti kolena.

Poleg tega se lahko ob gibu/padcu poleg ACL poškodujejo tudi drugi deli kolena, kot so medialni kolateralni ligament (MCL) in medialni meniskus.

Pri hujših poškodbah ACL se ponavadi sploh aktivni posamezniki odločajo za kirurški poseg, pri katerem operater obnovi križno vez (ponavadi iz mišice semitendinosus, semimembranosus, gracilis ali iz tetive kvadricepsa vzame graft, iz katerega splete novo križno vez). Pri manjših poškodbah ali pri posameznikih, ki se ne ukvarjajo s športom, lahko zdravljenje poteka brez operacije

Fizioterapija v akutni fazi

Fizioterapija igra ključno vlogo pri okrevanju po poškodbi ACL. V akutni fazi je pomembno zmanjšati oteklino in vnetje, za kar se uporablja instrumentarna terapija, kot je tecar terapija in visokoenergijska laserska terapija. V nadaljevanju se izvaja manualna terapija, ki temelji na tehnikah, kot so OMMT in IASTM, kar pomaga pri zmanjšanju bolečine in izboljšanju gibljivosti.

Ko je akutna faza mine se lotimo krepitve mišic sinergistov s pomočjo elektrostimulacije , s katero aktiviramo konkretno večje število mišičnih vlaken mišic sinergistov. Poleg uporabe eletrostimulatorja je pomembno tudi izvajanje pravilnih vaj ki aktivirajo željene mišice, ki pomagajo nadomestiti križno vez oziroma le tej pomagajo zadrževati sile (delna ruptura).

V primeru, da se ne odločite za operacijo, je ključna krepitev mišic s poudarkom na sinergistih (mišicah ki pomagajo sprednji križni vezi) ACL, to so mišice fleksorjev kolena predvsem mišici semitendinosus in semimembranosus. Ker ACL ne opravlja več svojega dela, morajo silo, ki bi jo sicer zadrževala sprednja križna vez nadomestiti omenjene mišice.

Pomembno je, da imamo mišice fleksorjev kolena močne, saj nam pri vseh aktivnostih pomagajo držati koleno stabilno. Prav zaradi popolne ali delne rupture morajo biti mišice močnejše kot pri posamezniku ki nima težav z ACL. To je edini način da konzervativno pripomoremo pri zmanjšanju tveganja za ponavljajoče se poškodbe in izboljšanju stabilnosti sklepa.

DELNA ALI POPOLNA RUPTURA ZADNJE KRIŽNE VEZI ( PCL)

Zadnja križna vez preprečuje drsenje golenice nazaj in preveliko notranjo rotacijo golenice. PCL je močnejša vez, kot sprednja križna vez. Zadnja križna vez velja za najmočnejšo vez v kolenu. Poškodbe zadnje križne vezi so veliko redkejše kot poškodbe sprednje križne vezi. Kadar se poškoduje zadnja križna vez, pogosto pride do velike sile, ki poškoduje tudi ligamente, hrustanec in tudi kosti. Večinoma je zdravljenje operativno. Rehabilitacija traja med 6 in 9 mesecev odvisno od poškodbe in napredka. Pred operacijo je indicirana fizioterapija in sicer v veliki meri je poudarek na vajah in jačanju kolenske muskulature.

POŠKODBE MENISKUSA KOLENA ( MEDIALI IN LATERALNI )

Več kot polovico vseh poškodb kolenskega sklepa predstavljajo poškodbe meniskusov. Meniskus je vezivno-hrustančna struktura, polmesečasta po obliki. V kolenu imamo dva meniskusa: notranji in zunanji.

Poglavitna funkcija meniskusov je, da izpolnita oziroma zravnata veliko neskladnost med stegnenico in golenico. Poleg tega razporejata pritiske s stegnenice na golenico, blažita sklepne strese, prispevata k sklepni stabilnosti in sodelujeta pri prehrani sklepnega hrustanca.

Tipična mehanizma poškodbe sta zasuk telesa pri upognjenem kolenu in učvrščenem stopalu ter počep. Poškodba meniskusa je tudi pogosto spremljajoča poškodba pri poškodbah kolenskih vezi.

Pri poškodbi meniskusa nastane običajno v kolenu močna bolečina. Pozneje lahko koleno tudi oteče. Človek ima pri poškodbi pogosto občutek, kot da bi se mu koleno hotelo izpahniti.

Znaki poškodbe meniskusa so lahko:

  • nenadna, ostra bolečina v kolenu
  • oteklina kolena
  • povečana lokalna temperatura
  • občutek nestabilnosti kolena
  • nestabilno koleno
  • preskoki gibljivost
  • pokanje v kolenu
  • zmanjšana gibljivost
  • atrofija obkolenskih mišice

Zdravljenje je odvisno predvsem od težav, ki jih povzroča poškodovan meniskus. Lahko je konzervativno ali operativno.

Operativno zdravljenje priporočamo:

  • pri popolni blokadi kolena
  • pri več tednov trajajočih bolečinah, otekanju, omejeni gibljivosti in/ali blokadah gibljivosti.

Pri večini kirurški poseg ni nujno potreben, ker se velika večina poškodb meniskusa uspešno zdravi s sodobnimi fizioterapevtskimi metodami. Program rehabilitacije vključuje vaje za krepitev stegenske muskulature ter vaje za propriocepcijo. Če je indicirano operaticno zdravljenje se priporočam predoperativna rehabilitacija, kjer se izvaja vaje za preprečevanje atrofije stegenske muskulature.

NESTABILNO KOLENO

Občutek klecajočega kolena povzročijo razna patološka stanja v kolenu. Pogost vzrok nestabilnosti kolenskega sklepa je poškodba vezi, npr ruptura sprednje križne vezi, zadnje križne vezi ali medialnega oz. lateralnega kolateralnega ligamenta.

V poštev pride fizioterapija in sicer velik poudarek na jačanju kolenske muskulature.

 

SKAKALNO KOLENO OZ. PATELARNA TENDINOPATIJA

Gre za preobremenitveno poškodbo kolenskega sklepa. Pojavi se večinoma pri športnikih, ki se ukvrajajo s športi, ki vključujejo skoke, npr. tek, odbojka, tenis, nogomet, rokomet, košarka,…

Značilna je močna bolečina že pri osnovnih gibih, hoji, usedanju, vstajanju. Značilna je tudi izguba polne ekstenzije kolena in otekanju po obremenitvah.

PATELOFEMORALNI BOLEČINSKI SINDROM

Patelofemoralni bolečinski sindrom (PFBS) je ena najpogostejših diagnoz pri športno aktivnih posameznikih. Gre za stanje, ki povzroča bolečino v predelu sprednjega dela kolena, zlasti okoli pogačice, kar lahko resno ovira vsakodnevne aktivnosti in športno udejstvovanje.

Bolečina se ponavadi pojavi med gibanjem ob večjih obremenitvah, kadar je koleno skrčeno za več, kot 30 stopinj, pri kolesarjenju, med tekom in vstajanjem iz sedečega položaja. Če bolnik ne odpravi biomehanskih vzrokov, ki povzročajo bolečino se stanje zna ponoviti. Potrebno je poskrbeti za vzpostavitev ravnovesja sil v predelu patelofemoralnega sklepa.

Fizioterapija pri patelofemoralnem sindromu obsega manualno terapijo, vaje v odprti (spodnji

del uda se prosto giblje po prostoru) in zaprti kinetični verigi (spodnji del uda je fiksno na

tleh, npr. počep), vaje za večanje moči stegenskih mišic, kineziotaping in elektroterapijo

(protibolečinski tokovi).

Glavni cilji fizioterapevtskega programa so vaje za večanje moči stegenskih mišic (musculus

quadriceps). V začetni fazi vaj te temeljijo na izometrični kontrakciji, saj s tem zmanjšamo

obremenitev na patelofemoralni sklep.

V fizioterapiji, si velikokrat na samem

začetku rehabilitacije pri tem pomagamo s stimulacijo (elektroterapija) notranje skupine

stegenskih mišic. Program fizioterapije vključuje tudi krepitev kolčnih mišic in ravnotežnih

vaj.

IZPAH POGAČICE

Nestabilnost pogačice se pojavi ob poškodbi, ko pride pri iztegnjenem kolenu do zunanje rotacije stopala. Oseba podzavestno napne štiriglavo stegensko mišico, kar povzroči izpah pogačice navzven.

Vzrok je lahko tudi direkten udarec v predel pogačice.

Ob prisotnosti splošne ohlapnosti vezi in anatomskih nepravilnosti v predelu pogačice se pojavljajo kronični izpahi. Poznamo še habitualne izpahe, ko se pogačica izpahne brez jasne poškodbe in ti so običajno neboleči.

Zdravljenje je večinoma konzervativno. To vključuje usmerjene vaje za krepitev sprednje stegenske mišice in prehodno prilagoditev športnih aktivnosti.

Če konzervativno zdravljenje ni uspešno, pride v poštev kirurška rekonstrukcija medialne patelofemoralne vezi.

TEKAŠKO KOLENO ALI VNETJE ILIOTIBIALNEGA TRAKTA

Tekaško koleno, znano tudi kot sindrom iliotibialnega trakta (ITBS), je pogosta preobremenitvena poškodba, ki prizadene predvsem tekače, kolesarje in druge športnike, katerih aktivnosti vključujejo ponavljajoče se upogibanje in iztegovanje kolena. Iliotibialni trakt je močna vlaknasta vez, ki poteka po zunanji strani stegna, od medenice do golenice, in pomaga stabilizirati kolenski sklep med gibanjem. Ko se ta struktura preobremeni ali vname, nastane bolečina, ki jo imenujemo tekaško koleno.

Tek, ki spada med aerobno vadbo, s svojimi prednostmi iz kardiovaskularnega vidika skrbi za optimalne vitalne znake in za funkcionalno delovanje mišično-skeletnega sistema. Kljub vsem dobrim lastnostim, pa lahko tek ob nepravilni tehniki izvajanja povzroči več škode kot koristi.

Vzroki za nastanek tekaškega kolena so pogosto povezani s kombinacijo biomehanskih dejavnikov in preobremenitve.

Med najpogostejše razloge spadajo:

  • Nepravilna tehnika teka: Pretirana pronacija stopala (zvračanje navznoter) ali valgus položaj kolena (noge v obliki X) lahko povečata obremenitev iliotibialnega trakta.
  • Preobremenitev: Nenadno povečanje intenzivnosti ali obsega treninga, kot je tek na daljše razdalje ali po razgibanem terenu, lahko povzroči draženje.
  • Šibkost mišic: Slabe ali neuravnotežene mišice kolka, kot je gluteus medius, lahko prispevajo k nepravilnemu gibanju in povečanemu stresu na traktu.
  • Neustrezna obutev: Obrabljeni ali neprimerni tekaški copati brez zadostnega blaženja povečajo tveganje.
  • Trda podlaga: Tek po betonu ali neravnih površinah lahko dodatno obremeni strukture noge.

Glavni znak tekaškega kolena je bolečina na zunanji strani kolena, ki se običajno pojavi med ali po aktivnosti.

Drugi simptomi vključujejo:

  • Ostra ali pekoča bolečina, ki se stopnjuje pri upogibu kolena na približno 30 stopinj.
  • Občutljivost na dotik v predelu zunanjega epikondila stegnenice.
  • Občasno otekanje ali krepitacije (pokanje) v kolenu.
  • Bolečina se pogosto poslabša pri teku navzdol ali po daljšem obdobju aktivnosti.

Fizioterapija igra ključno vlogo pri rehabilitaciji tekaškega kolena. Fizioterapevt oceni biomehaniko gibanja in izvede manualne tehnike za sprostitev napetosti v iliotibialnem traktu. Pogosto se uporabljajo raztezne vaje, kot je manualna terapija mišice Tensor fasciae latae, in masaža z valjčkom za izboljšanje prožnosti. Kineziologija dopolnjuje proces z vajami za krepitev glutealnih mišic in izboljšanje stabilnosti kolena. Individualno prilagojen program pomaga odpraviti šibkosti, ki so prispevale k poškodbi.

TECAR terapija in laser terapija sta dve kakovostni terapevtski možnosti zdravljenja tekaškega kolena. TECAR terapija je termična terapija, ki globoko prenaša energijo do poškodovanega območja, zmanjšuje bolečino ter spodbuja vensko in limfno drenažo. Pomaga tudi pri vnetjih kit, burz, bolečinah mehkih tkiv ter poškodbah sklepov, kosti in mišic.

LASER terapija uporablja ojačan laserski žarek za pospeševanje metabolnih procesov in procesov celjenja mehkih tkiv. Svetloba prodre skozi tkiva in ima biološke in fiziološke učinke.

OSGOOD-SCHLATTER SINDROM

Osgood Schlatter sindrom (OSS) je pogost vzrok bolečine v kolenu pri mladostnikih. Pogosteje se pojavi pri fantih in sicer med 10 in 15 letom medtem ko pri dekletih med 8 in 13. Največkrat prizadene mlade športnike, ki pri svoji aktivnosti izvajajo številne poskoke in ostala eksplozivna gibanja (košarkaši, atleti, nogometaši,…). Bolečina se pojavi na mestu, kjer se sprednja stegenska mišica prek kite pogačice prirašča na golen. V obdobju rasti je na tem mestu še prisoten rastni hrustanec, ki je manj odporen na mehanske dražljaje in povečane obremenitve. Zaradi povečanih obremenitev, ki jih prinaša šport lahko pride do nastanka simptomov.

Glavni simptom je lokalizirana bolečina nekaj centimetrov pod pogačico, ki jo mladostniki izkusijo med športnimi aktivnostmi, lahko pa tudi po daljšem obdobju sedenja s pokrčenimi koleni, hoji po stopnicah ali  pri klečanju. V praksi se bolečina po končani aktivnosti zmanjšuje, vendar sčasoma ob neprimernem pristopu ta lahko postane dolgotrajna.  Poleg bolečine je za OSS značilna izrazita kostna izboklina pod pogačico.

Fizioterapevt se v akutni fazi osredotoča na umiritev simptomov, s pomočjo sodobnih tehnologij kot so ultrazvok, tecar in laser. Lahko se poslužuje izometrične vadbe, ki ob pravilni izvedbi in doziranju nudi analgetični učinek. Poleg same terapije mora v tem obdobju pacientu svetovati glede prilagoditve športne aktivnosti. Popoln počitek navadno ni potreben, vendar se svetuje znižanje intenzivnosti. V subakutni in pozni fazi rehabilitacije sledi raztezanje mišic v primeru, da so te prenapete in krepitev mišic, ko je prisotno nesorazmerje. Fizioterapevt bo skupaj s pacientom ustvaril program vadbe, ki ga je skozi čas potrebno progresivno stopnjevati.  Za uspešno vrnitev v trenažni in tekmovalni proces je potrebno v program vključiti proprioceptivno vadbo, krepitev globokih stabilizatorjev trupa, vadbo nevro-mišične kontrole in pliometrijo ki predstavlja najpomembnejši kamenček v zadnji fazi pred samo vrnitvijo.

POŠKODBA STRANSKIH VEZI V KOLENU ( MCL IN LCL )

Kolenske vezi so močne, a hkrati prožne strukture, ki stabilizirajo kolenski sklep. Poškodujejo se lahko pri nenadnih gibih, zasukih, padcih ali neposrednih udarcih. Najbolj pogosto se s temi težavami srečujejo športniki in aktivno prebivalstvo, lahko pa se zgodijo tudi pri vsakdanjih dejavnostih. Poleg nestabilnosti se ob poškodbi vezi lahko pojavijo tudi bolečina, oteklina in zmanjšana gibljivost kolena.

Notranja stranska vez (MCL) poteka po notranji strani kolena in preprečuje prekomerno ukrivljanje kolena navzven. Poškodba običajno nastane pri udarcu v zunanjo stran kolena, kar je pogosto pri nogometu ali smučanju. Zunanja stranska vez (LCL) poteka po zunanji strani kolena in preprečuje ukrivljanje kolena navznoter. Poškodbe nastanejo pri neposrednem udarcu v notranjo stran kolena.

Zdravljenje MCL je v večini primerov uspešno konzervativo, LCL poškodba pa rešljiva le s kirurško metodo zdravljenja.

ARTROZA KOLENA

Artroza kolena ali gonartroza je praktično neizogibno stanje v kolenskem sklepu, saj se s starostjo sklepne strukture vedno bolj obrabljajo. Lahko bi celo rekli, da življenje terja svoj davek v obliki obrabe hrustanca v vedno obremenjenem kolenu, kar privede do tega, da občutimo bolečino in imamo omejeno gibljivost v kolenskem sklepu. Artrozo lahko lajšamo s fizioterapijo, hialuronskimi injekcijami, protivnetnimi zdravili… vse koristi, vendar ne na dolgi rok.

O artrozi kolena govorimo, kadar je prisotna bolečina in motena gibljivost. O osteoartritisu pa govorimo, kadar je prisotno tudi vnetje v sklepu.

Pri primarni artrozi igrajo pomembno vlogo dedni dejavniki, spol, starost, hormonsko stanje, debelost, klimatske razmere in prehrana.

Sekundarna artroza pa je posledica nekega stanja, lahko so to prirojena deformirana stanja (ohlapnost ligamentov ali deformacija sklepa), metabolne bolezni, poškodbe sklepa, avaskularne nekroze, mehanična preobremenitev pri določenih dolgotrajnih športnih obremenitvah.

Izguba sklepnega hrustanca pa vodi do spremembe okoljskih tkiv.  V hrustancu sklepa, ki ga je prizadela osteoartroza, nastajajo kalcijevi kristali, za kar je še posebej dovzeten kolenski sklep. Osteoartroza v takšnih sklepih je hujša in se tudi hitreje slabša.

Kasneje se lahko v kolenu pridruži tudi škrtanje, sklepni izliv, oslabelost mišic, ankiloza (otrdelost sklepa) in zadebeljen oz. razoblikovan sklep.

Izkazalo se je, da ljudje z artrozo kolena občutijo stalno bolečino v kolenu, kratkotrajno jutranjo okorelost in zmanjšano funkcijo, kar predstavlja človeku oteženo hojo in nasploh obremenjevanje. Najbolj občutijo bolečino ob vstajanju in ob hoji po stopnicah, kjer bolniki tarnajo tudi za nestabilnim in klecajočim kolenom.

V artrotičnem kolenu je najpogosteje omejena polna fleksija (upogib) noge, pri močno preoblikovanih sklepih tudi poln izteg. Ljudje vedno iščejo položaj noge, v katerem se počutijo najbolje in je bolečina čim manjša – to je blago podloženo koleno. Spet podlagati koleno dolgoročno ni najboljša, saj pride do kontraktur in rigidnosti mišic zadnje lože

Metode fizikalne terapije se uporabljajo z namenom lajšanja bolečin pri artrozi kolena. Uporabljajo se slednje:

Tecar terapija (Najsodobnejši aparat, ki deluje kot stimulator bioloških procesov. Tecar terapija je inovativna terapija, ki sproža naravne in obnavljalne procese. S prevajanjem toplote izvaja globoko masažo mehkega tkiva z namenom sproščanja in omogočanja lažje gibljivosti v samem sklepu.)

GLEŽENJ

Zlom ali izpah gležnja

Največkrat zlomljeni kosti sta petnica in skočnica, ob zlomu pa se pojavita takojšnja bolečina in otekanje. Ker je poleg zloma pogosto pridružena tudi poškodba ligamentov gležnja se simptomi navadno kažejo kot zvin, zato obstaja nevarnost, da se zlome kosti spregleda.

Zlom gležnja je težka poškodba, ki zahteva oskrbo v bolnišnici. Gre za popolno ali delno prekinitev kostnega ali hrustančnega tkiva. Ob zlomu gre zaznati bolečino, oteklino, deformacijo uda, oteženo ali nemogočo gibljivost in škrtanje.

Izpah je resna poškodba skočnega sklepa, kjer se vezi tako močno raztegnejo, da sklepa ne morejo zadržati v svoji anatomski legi. V tem primeru pride do navzven vidne deformacije skočnega sklepa. Takšen sklep je potrebno bodisi mehansko, bodisi operativno spraviti v naravni položaj.

Zvin gležnja je zagotovo ena najpogostejših mišično- skeletnih poškodb. Pri zvinu gležnja se zaradi nenadnega upogiba gležnja navznoter poškodujejo vezi na njegovi zunanji strani. Zvini zaradi nenadnih upogibov gležnja navzven so redkejši. Navadno jih spremlja močna bolečina, ki se lahko pojavi takoj ali šele čez nekaj časa, njena jakost pa ni vedno merilo obsega poškodbe.

Pri hujših zvinih, zlomih in izpahih je potrebna fizioterapija, ki jo začnemo po poškodbi.Največkrat uporabljamo visokoenergetski laser ter TECAR terapijo.

SINDROM NESTABILNEGA GLEŽNJA

Ali z drugo besedo kronična nestabilnost gležnja je stanje, ko je zaradi ohlapnosti ali poškodbe ligamenta prizadeta funkcija pasivne stabilizacije gležnja. Značilni simptomi so občutek nestabilnosti, otekanje sklepa, zvračanje stopala, občasne bolečine ter težave pri hoji. Poudarek fizioterapevtske obravnave je na vadbi za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije. Z izboljšanjem moči mišic gležnja se zmanjša tveganje za ponavljajoče zvine.

TRN V PETI

Bolečina v peti zna biti zares nadležna, saj trn v peti povzroča iritacijo mehkega tkiva in s tem vnetje.

Petni trn se pojavlja pri ljudeh zaradi povečanega stresa na mesto, kamor se pripenja tetiva stopalnega loka ali pa zaradi samega vnetja stopalne fascije na njenem narastišču. Na tem mestu začne kost izraščati oz. so prisotne naplastitve, ki dražijo mehke strukture v okolici. Pri veliko ljudeh se pojavlja tudi prenesena bolečina zaradi vnetja v ahilovo tetivo in gleženj.

Največkrat se pojavi bolečina v peti zjutraj, ko vstanemo iz postelje , pri prvem stiku s tlemi. Takrat začutimo zbadajoč občutek v peti, ostro bolečino. Jutranja togost in bolečina sicer popustita, vendar konstantna bolečina spremlja človeka preko celega dneva, še najbolj ob obremenjevanju.

Trn v peti nastane, ker se na petno kost začne nalagati kalcij, ki posledično draži mehko tkivo. Sam po sebi ne povzroča bolečine. Bolečino povzroi vneto tkivoob podplatu, ki drsa ob kostni izrastek ali trn kjer se tetive priraščajo na petnico. Temu pravimo Plantarni fasciitis.

V začetni fazi si lahko pomagate s hlajenjem in masažo stopalnega loka s pomočjo žogice, ter masažo golenskih mišic s pomočjo valjčka ter z razteznimi vajami za plantarno fascijo.

Poskusite lahko tudi z zamenjavo obuvala, pri čemer je potrebno paziti, da ima vaš čevelj dovolj visoko postavljeno peto (ko kupujete čevlje, se temu reče “Heel drop”, ki naj bi bil 10-15mm), ter da vam čevelj omogoča udobno hojo.

Fizioterapija

Terapija udarnih globinskih valov ali ESWT ni edina možna terapija pri zdravljenju trna v peti, je pa zagotovo najučinkovitejša. Pravzaprav je edina nekoliko bolj “invazivna” oziroma močna, ki fizično povzroči spremembo trdih strukturESWT terapija naj bi s svojimi valovi vplivala na zmanjšanje bolečine, spodbudila aktivnost matičnih celic in tako vplivala na uspešnejšo regeneracijo in celjenje tkiva. čevelj omogoča udobno hojo. Terapija je učinkovitejša, če jo kombiniramo z edukacijo o pravilni izvedbi razteznih vaj za plantarno fascijo, kriomasažo, frikcijsko masažo ter aplikacijo kinesiotapinga.